Zakaj plešem?

Ljudje hitro zaznajo, da sem po poklicu plesalka. In prvo vprašanje, ki mi ga zastavijo, je vedno: »Zakaj plešeš?« In moj klišejski, a resničen odgovor: »Plešem, ker je to zame sreča.«

Čisto zares. Že odkar sem bila majhna deklica, sem vedela, da hočem biti plesalka. No, z izjemo čisto prvih plesnih vaj, ki sem jih s solzami v očeh preživela obešena na nogo plesne učiteljice. Verjetno je bil to strah pred začetkom nečesa novega in velikega. Ko sem to tremo premagala, mi je bilo jasno: »Ko bom velika, bom plesalka!«

Da si bom prihodnost krojila kot profesionalna plesalka, sem vedela že kot triletna deklica. Precej nenavadno, saj so vse moje prijateljice hotele postati igralke, pevke, zdravnice, cvetličarke, celo princeske. Jaz pa sem hotela samo plesati, za vedno.

00602_result

S pogledom nazaj na svojo plesno kariero se zavedam zanimivega dejstva. Razlog za moji vztrajnost in voljo še zdaleč niso bili osvojeni naslovi, pozlačeni pokali, lovorike in pridobljeni rezultati. Razlog je v občutku do giba in v čaru glasbe ter v svobodi izražanja samega sebe. Ter na koncu v aplavzu gledalcev, katerim osvojene točke postanejo nepomembne. Pomembno je to, da so med mojim/najinim plesom uživali in začutili vsaj delček tistega, kar čutim jaz. In seveda še številna potovanja okoli sveta, spoznavanje različnih kultur in navad, ki jih drugače ne bi imela priložnosti videti. Ter plesati med in z ljudmi, ki jih nikoli ne bi spoznala.

Izkušenj in trenutkov je bilo ogromno – veselih, žalostnih, smešnih, težavnih in čudovitih. Vse to me je izoblikovalo v plesalko in osebo, kakršna sem danes. Ne skrbite, o vsem vam bom še pisala. Sploh tisto zgodbo iz Hongkonga, to morate slišati …

(Tjaša)