Ko poti nazaj več ni bilo

Pogosto me ljudje sprašujejo, kateri dogodek je najmočneje zaznamoval začetek moje plesne kariere. Ne morem si pomagati, da ne bi omenil svojega prvega potovanja v t. i. »Tempelj standardnih plesov«. Natančneje, v angleški Winter Gardens v Blackpoolu.

Minevalo je leto 1996. Moj tedanji učitelj plesa, Ermes Baricchi, oče večkratnega svetovnega prvaka v standardnih plesih, Luce Barrichija, me je prijazno vprašal, če si želim ogledati Evropsko prvenstvo v Angliji. Nad idejo sem bil tako navdušen, da moji starši niso niti pomislili, da bi rekli »ne«.

Nekaj mesecev kasneje sem se prvič usedel na letalo in poletel v Blackpool. Avantura je bila že od začetka nekaj edinstvenega. Nastanjen sem bil v hiši skupaj z ostalimi plesalci. Takoj sem videl, čemu vse se bom moral odreči v želji postati najboljši.

Kmalu je prišel dan evropskega prvenstva in komaj sem čakal, da vidim plesati najboljše na svetu. Tiste, ki sem jih občudoval in zaradi katerih sem se dokončno odločil, da postanem plesalec. To so bili Luca Baricchi in Lorraine Berry. Pa Augusto Schiavo in Caterina Arzenton. Tudi Marcus in Karen Hilton. Pa Jens Werner in Morena Colagreco. Plesali so ob spremljavi žive glasbe, ki je nisem še nikoli slišal. Aplavz jim je na koncu namenilo na tisoče ljudi, jaz pa sem imel po celem telesu kurjo polt.

luca-lorraine-baricchi

 

Luca in Lorraine Baricchi 
Vir: http://dancesportshow.com

To tekmovanje je zame predstavljalo nekaj najlepšega, kar lahko pomnim. Opazoval sem te odlične plesalce, ki so priplesali in odplesali s plesišča, in se spraševal, kako lahko sodniki sploh opazijo kakšne napake na tako popolnih plesalcih. In kako se lahko sploh odločijo, kdo bo prvi in kdo drugi. Pa saj ni važno. Jaz sem sanjal. Z odprtimi očmi. O tem, kako lahko mladi plesalci kot jaz postanemo eni izmed njih.

Danes se moram nujno zahvaliti Ermesu. Človeku, ki je bil pobudnik, da se udeležim tega vrhunskega tekmovanja. In seveda svojim staršem, ki se z mojo srečo niso pogajali in mi dovolili, da se na lastne oči prepričam o tem, kakšno bi lahko bilo moje življenje.

(Luca)